
Čustva, kot so ljubosumje, zavist in jeza, niso le osebni občutki, ki so globoko so vtkana v družbene strukture in simbolne hierarhije. Oblikujejo način, kako se vidimo skozi pogled drugih, in kako vrednotimo svojo lastno vrednost v primerjavi z njimi. Na poseben način so ta čustva povezana s tem, kar psihoanalitična teorija imenuje »želja Drugega«. Ljubosumje in zavist izhajata iz dinamike posnemanja in prepoznanja, jeza pa lahko hitro niha med moralno ogorčenostjo in uničevalnim zamerništvom. Avtoritarni politični sistemi pogosto izrabljajo ta čustva ter jih spreminjajo v orodja nadzora in razdvajanja.
Tako v zgodovini kot v sodobni politiki sta bila zavist in jeza uporabljeni za ustvarjanje grešnih kozlov, spodbujanje zamer proti namišljenim sovražnikom ter za oblikovanje čustvene solidarnosti okoli izključujočih idealov. Pandemija je nedavni primer, ki ponazarja, kako krize stopnjujejo te afektivne ekonomije in ustvarjajo nove oblike zavisti do privilegiranih ali zdravih ter preusmerjajo jezo proti vladam, strokovnjakom ali marginaliziranim skupinam. Vendar ta čustva lahko vsebujejo tudi seme odpora: bes se lahko preobrazi v gonilo pravičnosti, zavist pa, ko ljudje prepoznajo svojo skupno ranljivost, v empatijo in družbeno kritiko.
Predavanje bo v angleščini.